Isolanthis

Že dva tedna jo tiščim pri sebi, namesto da bi jo vrnila v knjižnico. Celo podaljšala sem jo, čeprav z vidika branja popolnoma brez potrebe.

Prebrala sem jo namreč že konec decembra. Pa me je začarala in to, da je v moji bližini, me navdaja s posebnim občutkom sestrstva.

 

Ljubezen z Almo M. Karlin se je začela pred kakšnim letom. Njeno avtobiografijo Sama sem dobila kot darilo za rojstni dan. Ni me pritegnila. Za kar nekaj časa je knjiga obtičala neprebrana na polici. Nato je trenutek dozorel in začelo sem jo brati. Z vsakim prebranim listom mi je bila Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin bliže. Celo tako blizu, da mi je zlezla pod kožo.

Čeprav je nemško pišoča pisateljica iz Celja napisala veliko knjig, ki jih šele zadnja leta prevajajo v slovenščino, po drugih njenih knjigah nisem posegala. Včasih je treba pustiti stvarem, da odzvenijo. Do pred kratkim. Lani je namreč izšel njen roman Isolanthis. Pritegnil me je, ker da pripoveduje zgodbo iz Atlantide. Poskusimo, sem si rekla.

Isolanthis je glavna junakinja istoimenske knjige, ki me je začarala tako kot pisateljica. Ob branju sem odkrivala napetost zgodbe, lepoto jezika, ljubezen, preteklost … in občudovala odločitve ter dejanja lepe Isolanthis. Dovolila sem si, da mi je, čeprav domišljijska zgodba, veliko razodela tudi o Almi Karlin. Če nič drugega, vsaj to, kako zelo zelo izobražena, razgledana in – upam si trditi – etična je bila ta svetovna popotnica.

Zame zdaj Atlantida živi. Živita tudi Isolanthis in njen faraon Ramon Phtha. Predvsem pa živi ideja, ki sta jo ponesla v svet.