Vrt konec oktobra

Dnevi so občutno krajši. Ne da bi prav vedeli, kdaj in kako je prišlo do tega. Podopustniški ritem (še kar ga ne morem pozabiti), pomešan z jesenjo, nas je posrkal vase in nas boleče opominja na premalo sonca, preveč dežja, hlad, temo …

Tolažimo se ob zakurjenem kaminu, ob mizi, polni pečenega kostanja (najbolj diši tisti, zavit v časopisni papir!), ob dobri knjigi – mojo popolno pozornost je osvojila obsežna Propad velikanov Kena Folletta – , prijetni družbi … in če imamo srečo, pozabljamo, zakaj bi se sploh morali tolažiti. Mogoče pa nam je tako nemara celo všeč – mogoče imamo več časa zase in za svoje konjičke.

Tudi vrt se oktobra počasi pripravlja na zimski počitek. Pobrali smo lubenice (čeprav ne živo rdeče so bile sladke), buče, zelje, stročji fižol; jajčevce in nekaj kumar pa sem še pustila rasti.

Zaživela je blitva, brokoli dela nove in nove poganjke, rdeča pesa zamudnica krepi svoje liste(!), korenček pobiram za sproti, krepi se peteršilj, očitno debelijo pa se brstični ohrovti.

Za poskus opazujem grah, ki sem ga sejala konec poletja. Lepo sta vzšla tudi rukola in motovilec.

Celo jagode se še niso spravile spat.

Čeprav je leto v intenzivnem minevanju, vrt ne kaže docela take podobe. Raste in srka sončne žarke, kolikor jih je, predeluje in shranjuje v svojih steblih, listih in hranilnih plodovih. In daje nam, kolikor smo pripravljeni videti in vzeti kljub temni, hladni jeseni.