Naš otrok kot vsak otrok obožuje risanke. Risanke so nagrada za opravljeno delo, npr. pospravljanje. V dolžini gledanja ga omejejujemo. Omejujemo ga pa tudi v izboru oz. v vsebini. Razne bentene, bakugane, spidermane in podobne - oprostite - nakaze se pri nas ne vrtijo. Ne še. Za literaturo (in risanke lahko štejemo tudi v to vejo umetnosti), še posebej pa za otroško, namreč veljajo tri postavke: spoznavnost, moralnost in estetskost. Slednjega (če vse drugo zanemarimo) pa prav risankam po mojem mnenju močno primanjkuje. Računalniško animirane podobe, da ne govorimo o zvokih, enostavno niso to, kar bi me navduševalo. Finta je v tem, da ker nimamo televizorja, poiščemo risanke na spletu. Smrkci, Nodi, Franček, Pink Panter, A je to ... Slednje ima najraje. Mi je pa zadnjič prišlo na misel, da sem v otroštvu gledala risanke, ki so se mi zdele prisrčne, prikupne in kar je še takega. Spomnila sem se na Medvedka Ušatka (= Uhca). Pa na Palčka Smuka in druge. Pobrskala sem po spletu in - glej! V tem virtualnem krasnem svetu se vse dobi. In se je začela (pre)vzgoja. Nekako toplo mi je bilo pri srcu, ko si je naš korenjak danes zaželel ogledati prav rjavega medvedka z veliiikimi očmi ...
Pozdravljamo izbor :) Kaj pa Maksipes Fik?
OdgovoriIzbriši