Konec sveta

21. 12. je bil zame skoraj konec sveta. Ostala sem brez strehe nad glavo, brez telefona, brez spleta … Vladala je velika zmeda – priznam. Malo je bilo tudi strahu, kako bom novo situacijo zmogla prebroditi. Na srečo so mi ob strani (ob)stali domači. Bodrili in podpirali so me, čeprav so bili v istem položaju kot jaz.

Ampak pravijo, da ko zapremo ena vrata, obstaja možnost, da odpremo druga. No, to smo tudi storili. Odprli smo vrata svojega novega doma in vkorakali vanj. :) Za sabo zaprli prijetno stanovanje in življenjsko obdobje.

Vrata. Obstajajo takšna in drugačna. Veliko jih niti ne vidimo, ker se jih ne zavedamo. Še dobro, saj bi nas samo zmedla. Vidimo le tista, ki so namenjena, da bi stopili skoznje. Včasih jih le slutimo.

Vrata so povabilo na pot. Da jih uzremo, je danost. Lahko jih tudi iščemo, toda zakaj? Dano nam je veliko povabil.

So vrata pot? Ne. Pot je obrat ključa, pritisk na kljuko, korak skozi. Kdor trka, se mu bo odprlo.

Trkajte na prava vrata! Srečno!

In srčno!