Sonce ...

Zelo ga pogrešam te dni - sonce. Imamo pravo jesensko jesen. Temačno, megleno, ves čas nekaj prši z neba, mokro je ... Zjutraj se zbujam v temo, nemalokrat se od doma odpravim v polmraku. Dopoldne mine, popoldne je hitro tema. Letos imam novo pogruntavščino - nočno spuščanje po toboganu, nočno zibanje na zibalki, nočno potepanje po mestu. Kaj vse se da početi kljub temi! Resda največkrat, če si v to primoran. Nekako je pač treba poskrbeti za mladino :)
A vendar. Sonce je tisto, ki me ponavadi ogreje, posveti vame, naredi dan bolj prijazen, svet lepši.

Sončnici iz nekega poletja

Te dni so sonce prijazne besede, ki me pobožajo, sonce so naključna srečanja, dogodki, ki me prijetno presenetijo, ljudje, s katerimi pokramljam sredi neznanega mesta, iskrice, ki nesluteno preskočijo ... Pravijo, da je sonce gradnik vsake celice na tej Zemlji, torej je povsod. Mogoče je šele zdaj, ko je veliko teme, priložnost, da vse te iskrice in žarke sploh vidim in začutim.

Hm, po tej logiki smo vsi mi sonca in naj si dovolim navesti modre Drobtinice iskrivega pesnika Toneta Pavčka, ki o vsem skupaj pravi takole:   

Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE
in da s sveta odganjaš – SENCE.