Smeh je pol zdravja

Danes je bil v službi en smešen dan. V resnici ni bilo nič posebno smešno. A je tako izpadlo. Na trenutke sem se počutila zelo - kako bi rekla - neresno. In bilo je prav sproščujoče in osvobajajoče. Mogoče je temu botrovalo pričakovanje večernega smeha v MC-ju, tam se je namreč možno že kakšno leto enkrat na mesec smejati stand up komikom iz Ceha za smeh. Rada grem tja.

Potem so tu enkrat na mesec ponedeljki s svojim Navalom smeha na Valu 202 (malo za pokušino) in še kaj bi se dalo najti. Razni youtubi ipd.
Zgleda, da smo v naši državici resno vzeli rek Smeh je pol zdravja.

Pred kratkim sem se smejala tudi v gledališču - službeno sicer sem si ogledala Butalce. Knjigo ali pa vsaj ponarodele Kako so Butalci širili cerkev pa V Butalah sejejo sol ... poznamo vsi. Videti jih na odru pa je bilo posebno, moram reči, osvežujoče doživetje. Če koga zanima in jih še ujame, tukaj so.
Če pa koga zamika branje, obstaja vedno-tukaj wikivir - izbrana besedila na spletu.

Obstaja en rek, ki gre nekako takole: Dan, ko se nismo smejali, je izgubljen dan.
Težko se je prisiliti, da bi se smejali kar tako (po drugi strani pa prav to počnejo razne smejalne joge ipd.), toda kako drugače se počutimo, ko se od srca nasmejimo. In kako drugače doživljamo druge, pa življenje, pa probleme, pa 'ne-prijatelje' - ko jih šiša ... :)

Čim več smejanja vam želim!