Lilomanija

Če pogledam v knjigarne, knjižnice ali celo na določen program na televiziji, dobim občutek, da se krasni novi brezskrbni svet (in tukaj mislim dobesedno res, brez kančka cinizma) deli na tiste, ki jih ni, in na tiste, ki jih je zajela – lilomanija.

Ne ferrantomanija, pač pa prava lilomanija. Lila je namreč osrednja (čeprav ne edina) in zelo dominantna junakinja knjig neapeljskega cikla Elene Ferrante. Pred kratkim je za zgodboljubce o prijateljstvu dveh deklic/mladenk/žensk v slovenščini izšla tretja knjiga – O tistih, ki bežijo, in o tistih, ki ostajajo. Berem jo že drugič. Ne vem, kaj je v tej zgodbi, da je tako privlačna. Podoba Italije pred pol stoletja? Čudovito pisana množica knjižnih junakov, tako živo in subtilno prikazanih, kot bi bili tukaj in zdaj? Čudenje nekemu – tako se zdi – preteklemu življenju: položaj žensk v družbi, delavsko vprašanje, boj za take in drugačne pravice …? Zgodba dveh prijateljic? Ali nemara preplet ljubezenskih pripetljajev in peripetij? Vse po malem in vse hkrati.

Kot rečeno, prebrala sem tri knjige, naslednje poletje naj bi prineslo zadnjo, četrto. V prvi (Genialna prijateljica) sta glavni junakinji še deklici, v drugi (O novem priimku) najstnici, v tretji pa mladi ženski.

Čeprav je v vseh treh pripovedovalka druga izmed prijateljic, Elena Greco, se zdi, da Lila zasenči vse in vsakogar.

In tako sem prej kot ne po naključju ugotovila, da je zgodba doživela tudi filmsko uprizoritev – serijo v osmih delih. Kot prikovana sem sedela pred zaslonom in obujala spomine na zgodbo iz prve knjige. Posneli naj bi štiri serije, po vsaki knjigi eno.

Mene je lilomanija zajela. Le kaj je v tej zgodbi, da je tako privlačna?