Lubenice

Pišem razglednico z morja. Natančneje s hrvaškega Cresa, in sicer iz majhne vasice Lubenice.

Torej – pišem razglednico iz Lubenic. Peščica domačinov, ki se pohvali s 4-tisočletnim obstojem, jim pravi Lubeníce. Razglednica je sinje modre, sivozelene, sive, bele, sivkasto vijolične barve. Diši po soncu, smilju, smoli borovcev, brinu, morju, sivki ...

Lubenice so po ozki ovinkasti cestici dobre pol ure oddaljene od mesteca Cresa (na otoku Cresu, seveda). Med k slabostim nagnjeno vožnjo se tisti z rahločutnim želodcem lahko večkrat vpraša, kam rine in ali bo že enkrat na cilju, ampak v Lubenice se splača.

Obiskala sem jih že večkrat. Skrivnost Lubenic je na prvo žogo pravzaprav pod njimi, pod vasico – prekrasna plaža z razglednic, dostopna po morju ali po srednje strmem spustu do obale (približno 50 minut, če me spomin ne vara). Preizkusila oboje. Prav zaradi svoje (ne)dostopnosti je plaža precej ekskluzivna in na njej praviloma ni množic.

Razvpita plaža Lubenice

Lubenice iz zraka

 

Lubenice pa so zanimive tudi 'od zgoraj', torej vasica sama. Šteje nekaj hiš, cerkev, gostilno s pijačo in drugo gostilno z jedačo, muzej ovčarstva, par apartmajev in nekaj domačink – starejših ženic – s priseljencem. Predstavljam si, da so turisti v kraju predvsem v poletnem delu leta.

 

 

Letos sem bila v času bivanja na Cresu v slikoviti vasici s prekrasnim pogledom na plažo z razglednic kar dvakrat. Združili smo prijetno s koristnim in se z družbo udeležili odprtja Lubeničkih glazbenih večerov (Lubeniških glasbenih večerov) ter pod zvezdami prisluhnili Zagrebačkim solistom (Zagrebškim solistom). Prijetna in – zaradi otrok – hudomušna izkušnja Lubenic ponoči.

 

 

Naslednjič pa smo v Lubenice krenili podnevi, saj nam je predstavljala izhodiščno točko do Plavih jam. Gre za podoben spust do obale kot do plaže pod Lubenicami, le da v drugo smer.

Spust je srednje zahteven, obvezno v športni pohodni obutvi (japonke ne pridejo v poštev). Delno po gozdni poti v senci borovcev, delno po melišču na žgočem soncu. Traja približno 45 minut.

Spodaj je lepa plaža z belimi okroglimi kamenčki (podobna lubeniški, a ne tako razvpita in malenkost manjša), borovci ob njej pa nudijo dovolj sence, da na njej lahko preživimo cel dan brez opeklin in sončarice. Na levo je po morju vhod v Plave jame, kjer brez potapljanja zaplavamo v votlino, v kateri je skoraj popolna tema, le ob robu seva modra svetloba, ki je posledica sonca, ki se skozi morje upre v 'jamo'. Jakost in odtenek modrine sta odvisna od naklona sončnih žarkov, najmočnejša sta popoldne.

Tudi Plave jame so dostopne po kopnem ali po morju, na plaži srečamo večinoma tiste, ki so se do nje pripeljali z gliserji.

Po užitkarjenju v kristalnem turkiznem morju pa nas čaka pot nazaj. Če smo se do plaže odpravili peš, bomo morali peš tudi nazaj. Če so prej trpela kolena ali neutrjene stegenske mišice, bo zdaj lažje, le sapa v kombinaciji s pripeko lahko ponagaja. Čeprav sem mislila, da bomo za vzpon potrebovali več časa kot za spust, smo ga premagali v dobre pol ure. Fit med nami so držali peklenski tempo.

Ko se konča blagodejna senca borovcev in brina, se spust nadaljuje po vročih in drsečih meliščih.

Levo ali desno, to je zdaj vprašanje

Še malo pa smo na cilju!

Pogled izpod borovcev

In še nazaj, še malo pa smo na cilju!

Končno na vrhu in zaslužen ogled Lubenic podnevi, najprej pa napolniti želodčke.

Prvi plus – v vasici je zelo zgledno urejeno javno stranišče. Proti pričakovanjem.

Drugi plus – vasica je slikovita in ponuja prelepe motive.

Tretji plus – kljub majhnosti je v poletni sezoni odprta gostilna s hrano.

Prvi minus (in eden naj bo dovolj, na dopustu smo!) – Konoba Hibernicia, gostilna torej, je do gostov, ki ne obožujejo pečene jagnjetine, milo rečeno precej skromna v svoji ponudbi. Ne govorim o kulinaričnih presežkih, ampak če vam zaradi svoje filozofije lokalno pridelane hrane ne bojo ponudili (niti prinesli) parmezana, ne pričakujte niti lokalno pridelanega ovčjega sira (s čimer se ponaša cel otok). Zaradi katere filozofije, ne vem.

Tudi osebje zna biti precej napeto, če jih obiščete uro in pol pred popoldansko pavzo.

Palačink, ki jih imajo na meniju, ne naročajte kot samostojno jed, spečejo jih le kot prilogo h glavni.

Po kosilu pa sledi sprehod po vasici. Kljub majhnosti je slikovita in prikupna.

 

Sivka na vsakem koraku

Prikupna ponudba za turiste - s poudarkom na domači izdelavi