*Na Krasu je krasno

Minuli vikend je bil nekaj takega kot že dolgo ne. S tremi besedami – tukaj in zdaj. Brez misli na službo, dom, vse ostale vsakdanjosti. Prava revitalizacija malih sivih celic.

Šlo je pa takole, v treh delih:

Škrbina – 1. del 

Misel na tokratno pot je zorela od lanskega avgusta, ko me je zelo prijelo obiskati Kras. Pa ni šlo avgusta, tudi septembra ne, od novembra do aprila se ni zdelo smiselno, končno so se sile usmerile na konec junija, ko na Krasu poteka Festival sivke. Pomenljivo?

V petek smo po službi spakirali (tričlanska odprava) in se odpeljali v vas Škrbina pri Komnu, kjer nas je v borjaču čakal simpatičen apartma. Referenca? Pepin kraški vrt (zlata medalja v kategoriji malih vrtov leta 2009 v Londonu na Hampton Court Palace Flower Show) Boruta Benedejčiča in Tanje Godnič me je pripeljal do Pepinih apartmajev Pepinih apartmajev v Škrbini. Odločitev ni bila težka.

 

Zjutraj nam je gostiteljica prinesla sveže nabrana zelišča za čaj. Mmmmm ...

 Ivanji Grad – 2. del

Spočiti in predvsem navdušeni nad vasico gostiteljico smo se zjutraj odpravili v bližnji Ivanji Grad na 6. Festival sivke na Krasu. Proti pričakovanjem, ko nismo vedeli, kaj pravzaprav pričakovati, smo doživeli več, kot smo mislili. Očarala nas je seveda najprej sivka – s svojo barvo, podobo in vonjem. Nato ljudje – s prijaznostjo, gostoljubjem, domačnostjo in mirom. Ponudba – celostna, premišljena, ravno prav bogata. Okolje – sprehodi po travnikih, med njimi njive sivk, senca, občutek oddiha v ne preveč turističnem obmorskem kraju. Ne nazadnje vreme – sončno, a ne prevroče.

 

Požeta sivka

Sprehod je opojno dišal.

Ročna žetev z volovsko vprego je bila prava atrakcija.

Prikaz ročne žetve domačinov.

Sušilnica sivke

Parna destilacija

Sivk je 39 različnih vrst.

  

Dalo se je marsikaj videti, izkusiti, se o marsičem podučiti. Programa ne bom povzemala, če koga zanima, je tukaj.

Štanjel – 3. del

Hja, če si na Krasu, je treba videti Štanjel. Imeli smo še ravno dovolj moči, da smo se povzpeli h gradu in se sprehodili po slavnem Ferrarijevem vrtu, si ogledali Spacalovo galerijo v gradu, pokukali tipične okoliške hiške, nemalo pa smo bili razočarani, da v kar velikem kompleksu ni niti enega ponudnika osvežilne pijače, dišeče kavice ali – celo česa za pod zob. Prišli smo kak mesec prepozno, kar je bilo, so namreč zaprli. Če rečem sramota, sem povedala dovolj. In prav nič ni vtisa popravila kolona vozil za ženinom in nevesto, ki je ob našem odhodu drla na grad (upam, da so poskrbeli za primeren catering), meni se je vse bolj zdelo, da zapuščamo mesto duhov.

Sova kot hišna ljubljenka

 

  Živel, videl, spoznal – Štanjela več ne, Kras pa še kdaj in to večkrat.

Če je tudi vas zamikala kraška sivka, želi jo bodo še naslednji vikend, tj. 4. in 5. 7. 2015, v Kregolišču.

*Miroslav Košuta