Žafrani pred domačimi vrati

Prvi znanilci pomladi, tu mislim na sramežljive zvončke v belem, so že zdavnaj mimo, vesna je odločno zasedla svoje mesto na kolesu letnih časov in nas razveseljuje z občutno daljšimi dnevi, prijetno toplim soncem, pestrejšo barvno lestvico cvetov …, a prišla je v čudni družbi virusov, ki naše dojemanje življenja postavljajo na glavo. Na to nimam pravega komentarja, mogoče je sreča v nesreči ravno vigred, ki nas s svojimi podobami Življenja odvrača od malodušja in vabi v svojo družbo med travnike, loge, reke … in gozdove.

Jaz sem jo – pomlad namreč – že lani povabila v svoj dom. Strašno fino se mi je zazdelo, da bi pisane cvetove krokusov občudovala kar pred pragom, in ne na vrtu, kjer ima že sicer svoj abonma.

Tako sem jeseni izbrskala glinene lonce za rože, jih napolnila z zemljo in vanjo zasadila čebulice žafranov. V en lonec sem posadila en paketek čebulic. Nato sem lonce postavila pod napušč pri vrtu. Enkrat ali dvakrat jih je namočil dež in ker sem se v tej nemrzli zimi bala, da bodo prehitro odgnale, sem jih potem raje postavila pod streho, še zmeraj zunaj (torej ne na toplo).

Čebulice so seveda ubirale svojo pot, podobno tisti kot njihove sestrične na gredicah. Ko so odgnale tricentimetrska stebelca, sem lonce postavila pred vhodna vrata, kjer jih je vsako dopoldne grelo zimsko-pomladno sonce. Seveda sem od zdaj naprej skrbela za redno zalivanje.

In nekega jutra se je odprl prvi cvet in nato vsako jutro še kakšen in zdaj imamo pred vhodom cvetoče lonce pomladi.