Skoraj silvestrski Dunaj

Tokratni izlet, ki smo ga umestili v sam konec leta, je bil dogovorjen kot medsebojno novoletno darilo z moževo vejo družine. Zaradi relativne bližine smo obiskali prestolnico naše severne sosede, Dunaj.

Dunaj se nam je nekako izmuznil že med krompirjevimi počitnicami in skoraj bi se nam izmuznil tudi tokrat.

Obiskali smo ga že po božiču in tik pred silvestrovim, na pot smo z dvema avtomobiloma krenili v soboto zjutraj. Ob prihodu na Dunaj smo se po malici in osvežitvi odpravili na podzemno železnico in se odpeljali do Karlsplatza (Karlovega trga). Avtomobile in prtljago smo pustili na hotelskem parkirišču.

Od tam smo se sprehodili po glavnih ulicah vse do Štefanove katedrale. Bilo je mrzlo in pihal je močen severnik, naletaval je sneg, tako da nas je kljub toplim oblačilom kar zeblo. Občudovali smo arhitekturo iz pretežno 18., 19. stoletja, množico turistov (katere del smo bili tudi sami), poseben čar v tem delu leta pa je ustvarila tudi decembrska okrasitev mesta, ki je z zatonom sonca vse bolj prihajala do izraza.

Karlsplatz - začetek ogleda mesta

 

Dooolga vrsta se je vila za Sacherjevo tortico pred hotelom Sacher.

V vseh mestih me očarajo - cvetličarne.

Štefanova katedrala od zunaj ...

... in od znotraj.

Na belem ...

... ali črnem konju skozi Dunaj

Po obisku Štefanove katedrale (brezplačen vstop in množica obiskovalcev) smo se predvsem premraženi (pa tudi lačni) odpravili na kosilo kar v center mesta.

Ni res, da se v visoki sezoni ne dobi mize za sedem ljudi (in več), čeprav so najbolj oblegane točke s spletne ponudbe dajale takšen vtis. Lučaj od Štefanove katedrale smo našli napol prazno, a prijetno italijansko(!) restavracijo, ki je zadostila našim takratnim potrebam, čeprav ni ponujala dunajskega zrezka.

Težko se je bilo odpraviti spet ven na mraz in predvsem veter, a se nismo dali in smo naredili še en krog po centru Dunaja, nato pa s podzemno nazaj k hotelu.

   

Lučke, takšne in drugačne, krasijo mesto.

 

 

Večerni pogled iz hotelske sobe

 

Hotel oz. motel je bil tik ob zabaviščnem parku Prater. Napotili smo se v sobe in se veselili razgleda na dunajsko veliko kolo Riesenrad.

Potem pa se je malo zapletlo – glavni šofer, ki je odšel na pot precej prehlajen, je po celodnevnem kašljanju, smrkanju in vetrovnem tretmaju dobil vročino. Zazeblo je tudi najstarejšega člana odprave, tako da smo na večerni sprehod po Praterju krenili v okrnjeni zasedbi. Prater je zame tako tako, nekatere stvari je enostavno treba spregledati, sicer pa smo se osredotočili na veliko kolo Riesenrad, se postavili v vrsto in se po kakšne pol ure povzpeli v kabino. Vožnja, ki je tudi malo zmehčala kolena, je trajala dobrih 20 minut, a obveljala je za posebno doživetje.

Lačni in žejni med nami so se potem še okrepčali, nato pa smo se v obetu toplega tuša in postelj odpravili v hotel.

Zaradi bolezni in mraza smo spremenili naše načrte in se odločili že tako kratko bivanje na Dunaju skrajšati za en dan. Tako smo naslednje jutro v enako okrnjeni odpravi krenili še na ogled znamenite Hundertwasserhaus, potem pa še do Schönbrunna.

Povsod polno ljudi, a kljub množici urejenost, strpnost, umirjenost. Navdušil nas je urejen in učinkovit javni prevoz, čudili smo se izredni čistosti povsod (ki nam je znana tudi od doma, a vendarle je šlo tu za veliko večje mesto in veliko večjo količino ljudi).

Hundertwasserhaus

Vzdušje pri Hundertwasserhaus se mi je zdelo nekako hipijevsko, predvsem očitno umetniško, rekla bi, da so prevladovali mlajši obiskovalci.

Schönbrunn – mogočna palača avstrijskih cesarjev – pa je bil preplavljen s turisti, ki pa so se v njegovi veličini kar uspešno porazgubili. Schönbrunn smo si ogledali le od zunaj, zdi se mi, da bi si v poletnem času zanj morali vzeti kar cel dan, da bi ga kolikor toliko doživeli.

Ker pa smo Dunaj obiskali v času iztekajočega se leta, je na vsakem koraku po kuhanem vinu, aromatičnem sadnem čaju, pečenih maronih, krompirju in drugih dobrotah.

Vhod v Schoenbrunn

Pogled na park, ki hote spominja na Versailles

Ena izmed stojnic pred palačo

V času kosila smo se vrnili v hotel, pustili prtljago v avtomobilih in se jest odpravili kar v majhno restavracijo v neposredni bližini hotela. Včasih so najboljše stvari najenostavnejše in tako je bilo tudi tukaj. Jedilni list ni bil dolg v nedogled, ponujali pa so tako dunajske zrezke kot Sacherjevo tortico.

Zadovoljni in tudi potolaženi, da smo kljub bolezni nekaterih vendarle okusili nekaj Dunaja, smo vžgali avtomobila in se odpravili na pot proti domu.

Še zadnji pogled iz hotela