O izgubljeni deklici

Ni bilo poletje, kot je bilo napovedano, pač pa pozna jesen, ko smo ljubitelji knjig Neapeljskega cikla Elene Ferrante dočakali zadnjo v vrsti. Genialna prijateljica se je nadaljevala v O novem priimku, le-ta  se je prelila v O tistih, ki bežijo, in o tistih, ki ostajajo, vse tri pa je sklenila težko pričakovana O izgubljeni deklici.

V njej se prijateljici iz otroštva – Lila in Elena – po razhajanjih v drugi in tretji knjigi ponovno zbližata. Elena se preseli nazaj v Neapelj, obe v istem času zanosita in skoraj istočasno rodita hčerki. Obe – vsaka na svojem področju – se zdita uspešni, Lila ima uspešno računalniško podjetje, Elena je slavna uspešna pisateljica, zasebno pa ni tako. Ujetost v staro sosesko, nekonvencionalni zvezi s partnerjema, družbeno-politične razmere v tedanji Italiji, odnosi med spoloma, razmerja med staro in novo elito, izzivi starševstva pa čisto vsakdanje tegobe vsakdana … življenje protagonistk poteka povezano in mestoma vzporedno, dokler se ne zgodi izginotje.

Mogoče še pri nobeni drugi knjigi nisem bila na koncu toliko pozorna na naslov – O izgubljeni deklici, kajti že prvi del štirilogije se pravzaprav začne z Lilinin izginotjem in s tem, da jo Elena poskuša najti. Zato tudi prelomi obljubo, ki ji jo je dala, da o njej ne bo pisala v svojih knjigah.

Epilog tako nakazuje na vsaj delno, a ključno resničnost zgodbe o prijateljicah iz otroštva in logično ponuja odgovor na vprašanje, zakaj avtorica piše pod psevdonimom, čeprav ga bibliografija do Neapeljskega cikla postavlja pod vprašaj.

Kakorkoli že – roman O izgubljeni deklici prinaša odlično in napeto branje, s katero je Elena Ferrante mojstrsko zaokrožila zgodbo, ki jo je začrtala že v prvi knjigi.

Vse štiri – priporočam!