Adventni venček

Da je danes prva adventna nedelja, me je prešinilo šele včeraj, ko sem o tem ujela pogovor v cvetličarni. Precej obilna ponudba takšnih in drugačnih venčkov v lokalnem supermarketu se me očitno sploh ni dotaknila, niti do te mere, da bi jo imela nekje v mislih za prihodnost. Mogoče pa so bili posredi tudi prenasičenost z delom, preutrujenost in vsakodnevna dolgočasna skrb za osnovne eksistenčne potrebe. Bolj malo energije ostane človeku za ustvarjalnost.

Prva adventna letos prav lepo sovpade s 1. decembrom, nekakšnim začetkom zime.

Bil je že skoraj mrak, ko smo se včeraj družinske nabiralke podale na krajši sprehod z vrtnimi škarjami in košaro za vsak primer.

Izplačalo se je, tako sem takoj zjutraj začela z brskanjem po škatlah z okraski, dodatki, žicami … Na svoje veliko veselje sem našla zeleno žico in ustvarjanje se je lahko začelo.

Iz kartona sem izrezala dva obroča (osnova za venček), nato pa narezala vejice ciprese in tistega zelenega z bunkicami. Nekaj je manjkalo. Moj jesenski vrt je ponujal odgovor – že septembra porezana sivka je ponekod uporniško pognala nove poganjke in bogato zacvetela, tako sem s skokom na vrt našla še tretjo sestavino mojega zelenja za venček, dva pravzaprav.

Prvega, večjega, sem naredila za na vhodna vrata, drugega, manjšega, pa za na kuhinjsko mizo. Zvezdice, bunkice, storžke … sem prilepila z vročo pištolo.

Nobena velika umetnost niti prevelika lepota (sin se je zmrdoval, češ kakšen je to venček, če ni rdeče), a meni je čudovito zapolnila in osmislila nedeljo ter jo popoldne s prvo prižgano svečko napolnila z neko posebno vrsto topline. 

Menda advent pomeni prihod, zame prav gotovo – prihod ustvarjalnosti, sile, ki človeka vedno nanovo poraja.

Venček na delovni površini

Končna podoba na vhodnih vratih