O zraku, vrtu in knjigah

Opojno sladkast, po nageljnovih žbicah dehteč zrak prežema začetek tega poletja.

 Kako stojijo stvari?

Vrtnica 'Moje babice' je odcvetela. Lepo jo je bilo videti, cvetočo belo vzpenjavko, katere mati-prednica me je vrsto let pozdravljala pred babičino hišo. Še preden sem jo imela kam posaditi, me je pri babici čakala rožina hči. Nato še ena, ker je bila prva – dokler sem končno imela prostor zanjo –  že prevelika. Tako enostavno gre to iz roda v rod pri vrtnicah.

Tudi gorenjski nagelj sem dobila od babice. Letos. Najprej samo dve koriti, nato vendarle še enega. Ni mi jih najbolj zaupala. Bala se je, da jih ne bom dovolj zalivala. Ne vem, kako dobro mi dejansko gre pri tem vodnem početju, a zdaj cvetijo in dehtijo in so mi v neizmerni užitek. Vonjave so moje magdalenice.

In knjige. Preskočila bom omembo boba, ki tokrat le ni bil ob vržen ob steno, pač pa je solidno obrodil na tistem pasku zemlje, kolikor ga je imel na voljo. K njemu se še vrnem, z receptom za (ko)silno enostavnost.

Knjige, torej. Zima je minila v znamenju skandinavskih kriminalk, vmes je bila pomlad, zadnje dni pa me je zaposlovala in popolnoma navdušila Kronosova žetev Mojce Kumerdej. Boga ni. Grmade za čarovnice. Glas ljudstva. Filozofska razmišljanja Nikolaja Miklavža … Trpko-duhovita podoba slovenstva konec 16. stoletja. Zelo zelo priporočam. Kljub več sto stranem sem na koncu zavlačevala z branjem (kar počnem zmeraj, ko mi je knjiga všeč), da je ja ne bi bilo prehitro konec. Glede nominacije za kresnika navijam zanjo, čeprav sem rada brala tudi Vojnovićevo Figo. Ostalih še nisem uspela dobiti, veselim se pa Golobovega Jezera.

In še nekaj. Letos se je po gredicah razraslo toliko gozdnim podobnim jagod, da jih vsak drugi večer naberem za kakega pol litra. Smukanje po vrtu med graški, kumarami, paradižniki … je dobilo nov pomen, saj je na topel dan (ali še bolje večer) v zraku sladkoben vonj po jagodah, ki me spominja na sladkorno peno. Noro.

Naslednjič ponosno predstavim sivko. Za danes bi (je) bilo preveč.