Še zadnji dan na Češkem

Ponedeljek je bil mogoče najlepši dan. Če drugo ne, vreme je bilo končno sončno. Pet dni Prage je pokazalo pet vremenskih obrazov, a s skupnim imenovalcem – močnim vetrom. Tako je bil ponedeljek sončen, a vetroven in temu primeren zimski.

Po nasvetu knjižnega turističnega vodnika smo se na Karlův most (Karlov most) odpravili takoj zjutraj. Odličen nasvet! Brez gneče, s prekrasnimi razgledi, z nešteto neoviranimi možnostmi fotografiranja ipd.

Sprehod čez most smo nadaljevali na drugi strani Vltave, naš cilj je bila Nerudova ulica. Prebrali smo si, da je polna zanimivih pročelij, in res je bila.

Poleg tega pa nešteto hotelčkov, kavarn, slaščičarn, prodajaln s spominki …

 

 

 

Psa smo tudi mi pobožali za srečo.

 

Sreče bo za izvoz ...

Nerudova ulica ...

... ki je znana po zanimivih ornamentih na pročeljih.

 

Ena izmed mnogo čokoladnic.

Tukaj smo se okrepčali s palačinkami. Teknejo povsod!

... in pustili svoj podpis.

   

Prodajalna lutk, kar je še ena češka posebnost.

 

Tukaj sicer ponujajo tajsko masažo, očitno imajo tudi ponudbo z ribicami.

 

Artisti pred Karlovim mostom.

Ko smo se vračali, pa je že bila gneča.

Na kosilo smo se vrnili v Staré Město (Staro mesto), kjer smo po želji najmlajšega poiskali najbližjo picerijo.

Nato so nas malo bolele noge, malo smo bili tudi sitni, a smo vseeno stisnili zobe in po želji največjega sklenili obiskati še turistično ne tako oblegan Alkimični muzej. Ni nam bilo žal. Šele leta 2002 so na lokaciji muzeja pod ruševinami našli kletne alkimične laboratorije Rudolfa II. in ga rekonstruirali. Nekaj opreme je celo originalne, kar je precej impresivno. Laboratorij je imel/ima podzemne rove do praškega gradu, Staromestnega trga in Trga republike. Všeč je bilo tudi najmlajšemu.

Alkimični muzej.

 

In še ena za mojo dušo. Mmmm ...

Zvečer smo šli le še spat, da smo se lahko naslednje jutro – mimogrede, snežilo je – odpravili domov.

Praga je tako velika in polna dražljajev, da jih ni mogoče vseh doživeti v nekaj dneh. Kar smo videli, nas je navdušilo. Raziskovali smo sami, malo smo se ravnali po knjižnem vodiču, malo po občutku, malo tudi po vremenu.

Najdragocenejše se mi zdi spoznanje, kako čudovito je, ko te nekaj tako prevzame, da pozabiš na vse ostalo. Vsakodnevno rutino postaviš na glavo in sebe in druge spoznavaš v novi pozitivni luči.