Po Koroškem, po Kranjskem

Leto, ki se že krepko spogleduje s svojim koncem, je (bilo) pri nas v znamenju izletkov. Ne vem, ali smo se naveličali drug drugega ali samih sebe, dejstvo je, da se večkrat kam na kratko odpravimo.

Tokrat smo glave skupaj staknili na Koroškem, kjer smo na tradicionalnem pobožičnem obisku pri moževih. Potem ko smo odprli vsa darila, obiskali najbližje sorodnike, smo se odpravili na izlet na Klopinjsko jezero (tj. Klopeiner See) na avstrijskem Koroškem. 

Nameravali smo se sprehoditi okoli jezera – nekako v stilu Blejskega jezera – se posončiti na sončnih žarkih, ki so smelo predrli meglo, sprehod pa zaključiti v topli gostilnici na kuhanem vinu, čaju ali čem podobnem. A smo trčili v ograjo – bolje rečeno ograje – kapitalizma. Obala jezerca je popredalčkana med nebroj lastnikov, ki so svojih nekaj metrov zemljice vestno ogradili in seveda onemogočili dostop do jezera. Občutek je bil, kot da hodimo okoli zunanjega bazena kakšnih Čateških toplic, na primer, in ga gledamo od daleč.

Nekaj sončnim žarkom smo se vseeno nastavili, v gostilno smo tudi šli, v mislih pa smo se globoko in iskreno zahvalili, da kaj takega (še) ni padlo na pamet komu v domovini.

Klopinjsko jezero

 

Mostički so vabili, ograje branile.

 

Do koder niso segli sončni žarki, je bila zimska idila.