Cinque terre

Cilj tokratnih prvomajskih počitnic je bil obiskati slikovitih pet dežel v italijanski Liguriji. Svetu so znane pod imenom Cinque terre.

Na pot smo se podali z avtom, za potovanje pa smo si vzeli štiri dni.

Prvi dan smo se navsezgodaj odpravili proti Parmi. Parma je mesto s skoraj 200 000 prebivalci v severni italijanski deželi Emiliji – Romanji. Svetu je kulinarično znana po siru parmezanu, pršutu in polnjenih testeninah (tukaj ima sedež tovarna testenin Barilla), seveda pa tudi po svoji arhitekturi in umetnosti.

Skozi mesto teče reka Parma, ki ga deli na dva dela.

Po 5-urni vožnji (postanki niso všteti) smo zgodaj popoldne prispeli v Parmo, parkirali v parkirni hiši in se namestili v prenočišču, ki smo ga najeli v starem mestnem jedru. Sprehodili smo se do središča, pokosili (poskusili smo znamenite raviole z različnimi nadevi), si privoščili sladoled … nato pa krenili do mestnega parka.

 

 

 

Naslednje jutro smo se kar podvizali, spakirali in se po zajtrku že ob sedmih odpravili proti La Spezii, od koder smo nameravali obiskati Cinque terre. Vožnja do železniške postaje je trajala uro in pol. Na parkirišču pod železniško postajo smo pustili avto, nato pa počakali vlak, da nas bo popeljal našim dogodivščinam naproti. Vstopnice za vlak, ki neomejeno veljajo en dan, smo kupili dan prej preko spleta. Cena na osebo – 18,20 €.

Cinque terre (dobesedni prevod Pet dežel) je območje 18-kilometrskega pasu severozahodne obale Ligurskega morja s številnimi zalivi in plažami, obdanimi s strmim reliefom, obala je klifnata, posejana s terasami z vinogradi. Pravzaprav gre za pet slikovitih (nekdaj ribiških) vasi.

Z vlakom smo se torej odpravili do najsevernejše vasice Monterosso.

Prva postaja - Monterosso

 

Gremo na pot!

Tam smo izstopili in se po treking poti peš podali proti naslednji vasici z imenom Vernazza. Čeprav je dan obetal kislo oblačno vreme z verjetnostjo dežja, smo imeli pravzaprav srečo. Vreme je zdržalo, deževalo skoraj ni (občasno je malce pršilo), zato pa nam ni bilo prevroče. Pešpot se namreč mestoma strmo vzpenja (nato tudi spušča) in je v poletni vročini najbrž pravi izziv. Uro in pol trajajoča pot nas je kar malo presenetila, (nekateri) popolnoma nevedni in nepodučeni smo pričakovali precej položnejšo turistično sprehajalno zadevo. Ni bilo prehudo, je pa praktično imeti športna oblačila, obutev (nekateri so imeli tudi pohodne palice) in seveda dovolj vode (ter kakšen hiter prigrizek).

Bil pa je sprehod slikovit – nagrajeni smo bili s čudovitimi razgledi in pogledi na morje, barvite hiše, mediteransko rastje, cvetje …

V Vernazzi, v kateri se je trlo turistov, smo se okrepčali, razgledali in se malo odpočili, nato pa pogumno vzeli pot pod noge in krenili proti tretji vasici – slikoviti Corniglii. Tudi ta pot je trajala uro in pol, nekateri so že pošteno čutili noge (vzponi in spusti(!)), a smo zdržali. Ni nam bilo žal, saj nam je taka dogodivščina ponudila pristnejše doživetje, kot če bi v vasice samo tekali z vlaka na vlak.

Tudi Corniglia je bila polna turistov, kljub temu smo našli prosto mizo za kosilo.

 

Naprej nismo več pešačili, bili smo preutrujeni, zato smo se z vlakom odpravili do naslednje, tretje vasice, z imenom Manarola. To je super pri teh Cinque terrah – od prve do zadnje 'dežele' se da priti z vlakom, seveda tudi z avtomobilom, a je parkiranje na vrhu vasi (ponekod kar strmo oddaljeno od središča) in drago.

Iz Manarole smo nameravali obiskati še zadnjo vasico – Riomaggiore – a nam je zagodlo vreme (začelo je deževati), predvsem pa dejstvo, da smo morali pravočasno priti do našega prenočišča nad La Spezio, vasice Biassa.

 

Petim deželam smo pomahali v slovo in se z vlakom odpeljali v La Spezio, nato pa z avtomobilom v slabe pol ure oddaljeno Biasso. Tam nas je pričakal gostoljuben gostitelj Sandro, nam razkazal hišo, ponudil lokalno pridelani gin, nato pa nas je prepustil samim sebi, urejanju vtisov celega dne in počitku.

Pogled iz našega prenočišča - 'laspeški zaliv'

Ena izmed dveh vaških trgovinic - svet v malem

Tako se pripravi zajtrk na terasi

Včasih nas življenje preseneti – in tako nas je presenetilo naslednje jutro. Bilo je čudovito sončno (napoved pa je bila dež skozi ves dan)! Po obisku lokalne trgovinice in nakupu potrebnih jestvin za zajtrk smo se odločili, da vendarle obiščemo še zadnjo vasico Riomaggiore, ki se nam je dan prej izmuznila.

Do tja smo se tokrat odpeljali kar z avtom, dali malo več za parkirnino v parkirni hiši na vrhu vasi (3,5 € na uro) in uživali – v soncu, slikovitih razgledih, sprehodih, fotografiranju …

Mogoče je bilo v zadnji vasici še najlepše – ravno zato, ker smo jo obiskali v nepričakovano lepem in toplem vremenu in ker se nam ni nikamor mudilo.

 

Prekrasni Riomaggiore

Ko smo se je naužili, smo se odpeljali v obmorsko mesto Lerici, 8 km jugovzhodno od La Spezie. Lerici je v toplem sončnem vremenu ponujal pravo poletno vzdušje, kar nekaj kopalcev je okušalo prvomajsko svežino morja, ostali pa s(m)o se sončili, se sprehajali po mivkasti plaži ter raziskovali stari del obmorskega mest(ec)a.

Dante Alighieri

In ko smo odhajali, je začelo deževati. 😊 Vrnili smo se v našo Biasso s prelepim pogledom na laspeški zaliv, povečerjali, preživeli zabavni večer ob kartanju in zadovoljni zaspali.

Naslednje jutro smo spakirali in po zajtrku zapustili Biasso, La Spezio, Cinque terre in Ligurijo. Oblačnemu dnevu navkljub smo se odpeljali v Piso (ter tako okusili tudi košček Toskane).

 

Po obveznem fotografiranju znamenitega nagnjenega stolpa smo nakupili še zadnje razglednice, magnetke, piškotke …, še zadnjič pojedli italijansko pico in se odpravili na dolgo pot domov.