S kolesom od Kopra do Sečoveljskih solin

Sobotni vremenski obet je bil prelep in predragocen, da bi ostali doma, zato smo se pod vtisi Gira, Toura in Vuelte pogumno odpravili na kolesarski izlet na Obalo. Organizator izleta je imel v mislih sproščeno pedaljenje ob morju, ki pa je zaradi evforije Teama PŠ (Pogumnih Štirih) nad soncem, zrakom in morjem samim preraslo v spodoben kolesarski izlet od Kopra do Sečoveljskih solin.

S štirimi kolesi na avtomobilskem prtljažniku smo okoli enajste parkirali v Kopru. Ob pristanišču (par korakov od glavne koprske promenade) smo slučajno našli parkirišče, ki je ob vikendih zastonj. Raztovorili smo bicikle, vzeli vse potrebno in krenili. Podali smo se na kolesarsko pot Parenzana. Gre za Porečanko, kolesarsko pot, ki poteka na trasi, kjer je nekoč potekala železnica med Trstom in Porečem.

Takoj ko smo se izvili koprski gneči (kolesarske poti so sicer ves čas zgledno urejene), smo prišli na del poti, ki poteka tik ob morju in nudi sproščeno kolesarjenje ob morskih valovih in po morju dišečem zraku. Od Žusterne do začetka Izole je del, ki je zaprt za avtomobilski promet, delijo si ga sprehajalci, kolesarji in vozniki osic, vesp. Okoliščine so kar vabile k postanku in užitkarjenju ob morju in nastavljanju soncu, toda ker smo se komaj ogreli, smo krenili naprej.

V Izoli poteka pot po mestu in se je treba prilagoditi prometu, Parenzana pa se rahlo dvigne v klanec in pripelje do prvega tunela, skozi katerega smo se navdušeno zakadili. Pot iz tunela se spet rahlo spusti med vinogradi in sadovnjaki do Strunjana, kjer nas čaka še drugi predor. Le-ta pripelje do Portoroža, pot pa se spušča do Lucije.

Mi smo tam naredili postanek z obilnejšo malico (beri pico). Nato smo razmišljali, ali naj malo posedimo, krenemo nazaj ali pa naredimo še nekaj kilometrov do Sečoveljskih solin. Sklenili smo, da če smo že prišli do tod, gremo do konca. Parenzana pelje skozi kamp v Luciji in tam se nam je pridružil malo močnejši veter – kdo bi si mislil, da igra tako veliko vlogo pri poganjanju pedal!

Pot do solin je slikovito romantična, a članica naše odprave je prav tukaj začela pošteno čutiti svoje stegenske mišice, zato smo soline le pozdravili, kaj dosti pa se nismo ustavljali. Morebiti se bomo kdaj odpravili po solinah na primer od Lucije in si zanje vzeli več časa in energije.

Zdaj pa je bilo treba priti še nazaj. Še zmeraj močen veter, utrujenost, portoroški klanec in še sneta veriga so mi skoraj vzeli voljo do kolesarjenja, a se je vse dobro končalo. Od nekje je prišla moč, del klanca smo nekateri kar prehodili, nato pa spet na kolesih skozi prvi tunel pa čez drn in strn do drugega, spust do Izole in najlepši del kolesarske poti – vožnja od Žusterne nazaj v Koper. Medtem nas je spremljajo toplo jesensko sonce, dihali smo s soljo bogat zrak in opazovali prelepo modrino morja.

Pod črto

- Pot za povprečnega kolesarja, vajenega mestnih ravnin, ni zahtevna. Mišice znajo boleti le tiste, ki sedejo na kolo enkrat na leto, pa še to zelo turistično. Ampak se da.

- Vzponi so, a so obvladljivi. Če kje ne gre, pač del poti (zelo kratkecen del) prepešačiš.

- Od Kopra do Sečoveljskih solin smo prekolesarili med 45 in 50 kilometri – tja in nazaj skupaj. Slovenski del Porečanke sicer uradno meri 32 km v eno smer.

- Kolesarili smo približno od enajstih dopoldne do šestih popoldne (vmes kosilo, krajši postanki za vodo in fotkanje ter sončenje ob morju).

- Pot je kar popularna, v obe smeri smo srečali veliko kolesarjev in sprehajalcev.

Vožnja skozi predor - posebno doživetje!

Porečanka med sadnimi nasadi

 

Mestni park od Semedelski promenadi v Kopru