Verona - iti ali ne, to ni bilo vprašanje

Verona pa je bila moja izbira. Obiskali smo jo na koncu, dan pred odhodom. V Veroni smo želeli videti seveda hišo Julije Capulet (ki je navdihnila Shakespearja) in njeno grobnico, pa tudi glavni trg Piazza Bra (Trg Bra), amfiteater Arena in še kaj.

Spet bom ponovila že slišano zgodbo – dan je bil prevroč za kakšno resnejše soočenje z Verono – videli smo pa vsaj nekaj znamenitosti.

Verona je bila od Monzambana oddaljena pol ure, po zajtrku smo krenili na pot in najprej poiskali parkirišče. V mestu lahko parkiramo zastonj na obrobju, plačljivo v parkirnih hišah, so pa tudi modre cone z 2 € na uro in take z 1 € na uro. Odločili smo se najprej obiskati Julijino grobnico (Tomba di Giulietta) in parkirati v bližini. Ob reki Adiži smo našli odlično parkirišče (1 € na uro), minuto stran od grobnice. Vstop v grobnico (in v muzej v istem sklopu – Museo degli Affreschi) je plačljiv (odrasli 4,5 €, otroci 8–14  let 1 €) in je doživetje. V preddverju imajo tudi simpatično prodajalno s spominki. Gneče ni bilo dopoldne nikakršne.

Vhod v grobnico.

Grob(nica).

Nabiralnik za sporočila Juliji kar v muzejski prodajalni spominkov.

Nato smo se peš odpravili do Julijine hiše (Casa di Giulietta). Do tja pa se že valijo trume turistov. Mi smo ubrali petnajstminutno hojo mimo amfiteatra Arena, okoli katerega so bile skorajda nametani najrazličnejši scenski rekviziti za številne opere, ki jih ob večerih uprizarjajo v Areni. Od Arene do Julijine hiše se zvrti množica dragih trgovin (Calvin Klein, Kors …), ki so bile spričo razprodaj lepo obiskane. Mi nismo šopingirali. Julijino hišo si lahko ogledamo z dvorišča, na katerem je njen kip z zlizanima dojkama (dotik desne bojda prinaša ljubezensko srečo), na balkon pa se povzpnejo le tiste, ki plačajo vstopnino – gospodje so praviloma pod balkonom in fotografirajo ta veličastni dogodek. Dotik Julije je zastonj in prav preriniti se je treba do nje, nato pa – hop – gor in pozirati. Pod arkadami pred dvoriščem so zidovi prelepljeni z listki s sporočili (predvidevam da) žensk vsega sveta Juliji.

Arena od zunaj kot gradbišče, povsod naokoli scenski rekviziti.

Kdo ve, iz katere opere je to?!

Nazoren prikaz, kaj je bistveno v Veroni.

Vhod na dvorišče k Juliji in njenemu balkonu.

Julija, oh, Julija ...!

Balkon, eden redkih trenutkov, ko je bil prazen.

Sporočila Juliji.

Ko opravimo s tem, so stvari bolj sproščene. Sprehod do Piazza Erbe (Zeliščni trg, poln stojnic), ogled mogočnega stolpa Lambreti (Torre di Lambreti), Dantejevega spomenika … in mnogo drugega, česar imen nismo vedeli.

Torre di Lambreti.

Dantejev spomenik.

Piazza Erbe.

Arena ob povratku domov.

Gre zgolj za očesno prevaro, pri nas so slaščice veeeliko boljše.

Nasvidenje, Verona!

 

Gledajoč na parkirno uro smo se po šestih urah odpravili iz Verone. Ogledali smo si veliko veliko manj, kot bi si lahko, a smo vmes med vročino počivali in uživali v neimenovanih podobah mesta. Prav tako je bilo lepo.

Po treh nabito polnih dnevih smo se vrnili v Monzambano, zvečer še zadnjič pohajkovali po kraju, nenadejano skozi teleskop opazovali Jupiter z njegovimi lunami, za debelimi zidovi apartmaja zaspali in se naslednji dan odpravili v Slovenijo. Malo pred Ljubljano in na obvoznici smo doživeli še nekaj adrenalinskih trenutkov (promet!), sicer pa je potovanjce potekalo kot po maslu in minilo v prijetnem vzdušju.