Pod japonsko češnjo

Japonska je v mojem izkušenjskem svetu nekaj pozitivnega, drugačnega, skrivnostnega, ljubkega …

V otroški spomin se je vtisnila zaradi izseljenke iz našega malega kraja v deželo vzhajajočega sonca, gospe Marjane, ki mi je kot babičina prijateljica podarila ljubek obesek z motivom deklice/škratka(?). Spominjam se drobnih rokic in nožic, ki so bingljale od belega, z bleščicami posutega trupa, in rdeče, spet od bleščic sijoče škratovske kapice. Od kod otroška prevzetost z bleščicami? To je bil vendarle čas Jugoslavije, ko takih čudes nismo poznali.

Dolgo je to čudo bingljalo v avtomobilu pod vzvratnim ogledalom, preden je pobledelo od sonca in otroških rok šlo v večna lovišča, dovolj dolgo, da se mi je vtisnilo v dolgoročni spomin.

Danes Japonska prevzema z lepoto svojih vrtov, bonsajev, tradicionalne arhitekture, templjev, likovne umetnosti, haikujev …

Čez kakšen mesec ta nenavadna dežela vabi na občudovanje cvetenja japonske češnje. Prav zares obstajajo t. i. meteorološke karte cvetenja češenj po vsej državi (preveri npr. tukaj). Menda takrat čas obstane in se Japonci predajajo občudovanju lepote narave in zavedanju minljivosti. Namreč češnje zacvetijo in tudi – odcvetijo …

Morda lahko papir za nekaj časa zamrzne trenutek, življenje pa gre tako ali drugače naprej.