Velikonočna potica

Skoraj dve tretjini velikonočnih praznikov sta za nami, jajca že zdavnaj pobarvana, žegni so mimo, želodčki polni …

Pri nas smo letos jajca barvali malo drugače – naravno, z rdečo peso, regratom in peteršiljem in rdečim zeljem. Načrtovano je bilo, da dobimo roza, zeleno-rumena in modra jajca, no, pa so barve zatajile in smo imeli pravzaprav samo modro in rdečo, ostalih odtenkov ni bilo zares zaznati.

V enem loncu sem kuhala na drobne koščke narezano rdeče zelje z jajci, po 10 minutah vzela jajca ven, odcedila goščo in jajca še dve uri namakala v barvni vodi z dodatkom kisa. V drugem loncu na koščke narezano rdečo peso (ki mi je še ostala na vrtu od jeseni), v tretjem regrat s peteršiljem. Uspelo ni le v zadnjem primeru.

Ampak jajca so bila letos v drugem planu. Zvezda letošnje velike noči je bila moja prva potica. Glede na to, da ne delam vaj za 'probo', je bila res prva. Zgleda, da človek pride v leta, ko se loti tudi tega. Moj cilj je bil speči potico, kot jo je pekla moja pokojna babica. Orehovo, s kančkom medu, čokolade in ruma. Okus nosim v sebi in so pravzaprav moje magdalenice.

Njenega recepta nimam niti ga nisem iskala … poguglala sem, našla najenostavnejšega in ga prilagodila po svoje. O uspehu nisem niti malo dvomila, čeprav sem se takoj na začetku malo lovila s testom (dodati sem morala moko), potem pa je steklo. V resnici ne razumem vse te norije in fame okoli potice, njena priprava ni nič težja od kakšne malo bolj umetelne torte. Začetniška sreča, pač.

Rezultat? Okus bom poskusila v naslednjih izvedbah izboljšati (preradodarna sem bila s sladkorjem, preskromna s kakavom, medom in rumom), oblika pa je bila že (skoraj) perfektna.

Domačim je bila – preračunljivo? – všeč.

Recept bom objavila, ko najdem tisti pravi okus, do takrat pa se bom kitila samo s fotografijami!

Prvič smo pobarvali tudi prepeličja jajčka.

Iz ostankov testa sem v veselje mladoletnega naredila mini potičke.

Opomba – objava ni prvoaprilska šala! 😊