Zgodba o luku

Najprej je bila vrečka s čebulicami.

Pravzaprav začelo se je takole … z nekajletnim hrepenenjem po lepih vijoličnih, čebulinim podobnih cvetovih na dolgih elegantnih pecljih, ki sem jih občudovala v revijah za urejanje doma, dragih ljubljanskih cvetličarnah in – redko redkokdaj v kakšnem šopku.

Ko sem si razodela, da gre za okrasni luk (Allium), se je akcija začela. Lani sem v tej vnemi ciljno naravnanega iskanja zapazila, da jih (čebulice torej) imajo v enem ali kar obeh trgovskih bratih (nikoli ne vem, ali gre za Hofer ali za Lidl) in se z njimi kar prilično založila.

Z njimi sem se namenila 'ograditi' zelenico in jih – zelo netipično od nasvetov in predlogov vrtnarjev – posaditi kar v ravno vrsto. Točno to sem storila pozno jeseni.

Nato je bila zima. In nato je prišla pomlad. Kaj da to raste, so me spraševali sosedje. In ali imam posajeno alojo, je zanimalo mimoidoče. Listi – sprva podobni kakim hijacintam – pa so kar rasli in rasli in iz tedna v teden kazali drugačno podobo. Kar hitro so ven na pecljih pokukali cvetovi. Marca sicer, čeprav je na vrečkah s čebulicami pisalo, da cvetijo šele junija ali pozneje.

Naj povem, da so moji raznovrstni luki najbujneje cveteli konec aprila, malo pa podaljšali še v maj. Naknadno sem se podučila, da je tako čisto normalno in da različne sorte časovno različno cveto. Še dobro, da jih nisem predvidela za kakšno poletno poročno slavje ali kaj podobnega. Sem pa čisto resno predvidela, kako jih bom rezala za v domače šopke (zato sem jih nasadila večjo količino), a iz tega ni bilo nič. Preprosto mi jih je bilo škoda. Pa drugo leto, se tolažim. Nekaj hrepenenja pač mora ostati.

Okrasni luk v polnem cvetu

Od lista do cveta.

Rade ga imajo tudi čebele.