Dopust s knjigami

Knjige so za nekatere dopustnike obvezne spremljevalke. Tudi sama nisem nobena izjema. Toda v nasprotju z nekaterimi zame knjiga ≠ dopust. Hočem povedati, da si knjižni 'dopust' jemljem skozi celo leto. Naj zvečer še tako kinkam in je ura pozna, knjiga ima zadnjo besedo.

Za letos imam svojo dopustniško knjižno malho sestavljeno iz nekaj novitet, ki so bile na voljo v knjižnici, in nekaj tistih knjig, ki do sedaj niso bile na voljo v knjižnici. O teh kdaj drugič.

Danes pa z vami delim izbor te pomladi. Prepričali so me severni Evropejci.

Najprej sem prebrala slavnega in obetavnega Stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil Jonasa Jonassona. Lucidno nora knjiga, polna domislic in neverjetnih pripetljajev. Tudi zabavna, zato priporočam v branje za oddih.

Nato je minilo kar nekaj časa, da sem v knjižnici dočakala Švedovo naslednjo knjigo, in sicer Analfabetko, ki je obvladala računstvo. Če vam je všeč prva, vam bo tudi druga.

Med čakanjem na Analfabetko je mojo pozornost pritegnila Miniaturistka Jessie Burton. Knjiga, ki te tako odlično odpelje v Amsterdam 17. stoletja, da misliš, da si tam. Zgoščeno, a vendar napeto in do konca skrivnostno branje.

Mogoče je bil naslov tisti, ki je botroval temu, da sem v roke vzela knjigo Nizozemke Annet Huizing Kako sem po nesreči napisala knjigo. 'Imeniten večgeneracijski roman o odraščanju, o medsebojnih vezeh, o žalovanju in veselju, o spominih in sprejemanju vsega novega, mimogrede pa tudi priročnik, kako napisati pravo, pravcato knjigo.' (http://www.bukla.si/?action=books&book_id=25378)

Nato pa me je očaral Ove – Mož z imenom Ove še enega Šveda – Fredrika Backmana. Ove mi je kot najbrž veliko drugim bralcem zlezel pod kožo in tam kar malo ostal. Starejši vdovec, ki po ženini smrti nehote osmišlja svoje življenje in ga na koncu tudi osmisli do te mere, da preneha razmišljati o tem, da bi se ženi pridružil … Poleg njega pa kopica zgodb in zgodbic, študij človeških značajev … Če bi morala do sedaj izbrati najknjigo, bi bil to Ove.

Kako zelo sem se razveselila naslednje Backmanove knjige Babica vas pozdravlja in se opravičuje, nemalo pa me je tudi presenetila. Začetno pleteničenje o pravljicah se je izkazalo za intelignetno in smiselno zgodbo, tudi polno presenečenj. Slog drugačen od Oveta (menda bi morala napisati Oveja, pa ne vem zakaj in od kdaj; France – Franceta, Ove - Oveta; prosim, razsvetlite me!), zgodba spet o posebnežu oz. posebnežih, a takih nenevarnih in srčnih. Kako drugačen je svet okoli nas, če uspemo pogledati izza vrat drug drugega. Priporočam!

Zadnjo knjigo pa moram omeniti, čeprav ni knjiga te pomladi, ampak nekega drugega letnega časa, ker lepo zaokroža izbor.

Če vas bo Jonas Jonasson pripravil do vzklikanja: Kako je to mogoče in Kaj vse si bo še spomnil?! in če boste pri ostalih vadili sočutje, začudenost, ganjenost …, potem lahko rečem, da je mogoče v tej zadnji doživeti prav vse našteto, predvsem pa se boste pošteno nasmejali.

Na Finskem imajo take, kot je Arto Paasilina in njegov Očarljivi skupinski samomor. Mogoče se ne sliši ravno za poletno branje, pa si ga prihranite za jesen ali celo zimo – mogoče bo takrat še bolj koristen.

Uživajte v branju!