Obletnice

Vsak se približuje neki ničli. Nekateri neučakano (desetletniki, bi rekla), drugi dvomljivo (dvajsetletniki mogoče), vsi ostali pa ozirajoč se na tiste, ki so že v klubu 30, 40, 50 ... +, kar nas malo pomiri in potolaži, češ, tako pač je!
Toda, zakaj sploh štejemo leta? Če kdaj, potem jih lahko ravno dandanes uspešno prelisičimo, tj. skrijemo. In vendar - štejemo jih vsi. Občutek imam, da še najbolj zaradi strahu, da nam prehitro bežijo, mi pa nismo uresničili niti polovice tega, kar smo si zadali in želeli.
Kdo ve, kako velika peščena ura nam je namenjena? Najlepše bi bilo, ko bi nam tekla polna in izpolnjena, ne pa skoraj votla in napol prazna.