Odprto srce
Tu je – khm, khm – valentinovo. Hoteli
ali ne, usidralo se je v dojemanje februarja. Tudi če reklame vztrajno mečemo v
koš, ni ga časopisa ali revije, ki ne bi kakšne strani ali dveh namenil epp-ju.
Kajti valentinovo velja za praznik trgovcev, ne? Smrtniki, ki smo vzvišeni nad
propagando in zaukazano izkazovanje čustev skozi denarnico, ta praznik
bojkotiramo, saj je toliko drugih dni, ko si lahko izkažemo ljubezen. Pa si jo?
Otroci imajo z valentinovim malo
težav. Srce na voščilnici bi poslali kar vsakomur, ki ga 'imajo radi'. Kako
lepo! … se raznežimo. In pristrižemo z ušesi, ko začnejo naštevati: babici,
dedku, teti, najboljšemu prijatelju (istega spola!), sosedovi družini od A do Ž
(kaj si bodo mislili?), prababici … Seznam skoraj brez konca, predvsem pa –
brez predsodkov. Ampak valentinovo je vendarle namenjeno zaljubljencem,
izkazovanju pozornosti kvečjemu družinskim članom, ne pa kar vsakemu, ki nam
prečka pot.
Imajo otroci odprto srce?
Zagotovo bolj od odraslih.
Odprtost srca mi zadnje čase ne
da miru. Zelo pametno je srce zakleniti, obdati ga z ograjo razuma, obzidjem
predsodkov, dvomov, strahu. Zdravorazumski človek srca ne nosi na dlani, zna
krotiti svoje srce, predvsem pa zna dobro premisliti, komu in koliko ga bo
odprl. (Slabo vzgojeni potrošniki ogorčeno: Za valentinovo gotovo ne!)
Jasno je, zakaj srca zapiramo.
Razočaranja, žalost, bolečina in strah pred ponovitvijo naštetega repertoarja
ključavnico vedno znova zaklepajo, včasih tako dolgo in tako vztrajno, da se
ključ zlomi.
Ali se da z zaprtim srcem živeti?
Bilo bi velikokrat praktično in
najlažje, a menim, da ne. Mogoče le – životariti. Vsaka misel žalosti, vsak
zbodljaj pri srcu, tesnoba … bolezen nenazadnje trkajo na naša zaklenjena
vrata. Lepota – v naravi in okoli nas, smeh, ganjenost … poskušajo razkleniti
ključavnico, da bi svež vetrič zapihal v kamrico naših najglobljih čustev.
Vsak, ki išče ključ, ima svoj recept zase. Mogoče je za začetek dovolj
že razmislek o tem, ali imamo tudi sami nemara okoli sebe vojske čuvarjev, in
ali životarimo – ali živimo.
Članek za Belokranjca.
OdgovoriIzbrišiLepo!
OdgovoriIzbrišiHvala, Ivana!
Izbriši