Maškarada

Pust razdeli ljudi na tiste, ki komaj čakajo, da si nadenejo kakšno masko, in tiste, ki komaj čakajo, da vse skupaj mine. Otroci so tukaj praviloma izjemoma vsi za vsakršno vrsto maškarade. Ni jim zameriti, saj so čez leto večinoma iskreno resnicoljubni in nezlagani.

Odrasli pa … Maske si nadevamo vsak dan večkrat. Eno imamo za domače, drugo za delodajalca, tretjo za sodelavca, četrto za prijateljico, peto za trgovko … Seznam se po potrebi poljubno širi glede na priložnosti. Koliko mask se v hipu nadene samo, ko imamo na primer tako imenovano družinsko srečanje! Cela maškarada.

Nekateri so pri tem taki profesionalci, da mask sploh ne snemajo več.

In pust?

Otroci se šemijo v svoje junake. Deklice ali v princeske ali čarovnice, dečki v razne bojevnike, gusarje, policiste …

Najstniki so večinoma 'kr neki', punce s počrnjenimi očmi, maskaro in šminko – torej takšne, odrasle, kot si želijo biti, fantje pa so še zmeraj bojevniki, vojaki(!) ali liki, ki nastopajo v neslanih šalah in iz katerih radi brijemo norca – bosanci, čefurji, šminkerji …

Odrasli?

Ženske želijo biti brez izjeme bolj zapeljive, kot so sicer v vsakdanjem življenju pa najsi so miške, mucke, medicinske sestre …, moški pa navadno bolj možati.

Skratka – ne glede na starost in pamet – vsi želimo biti to, kar nismo oz. si ne upamo biti v vsakdanu.

Danes sva se po dolžnosti srečala z dvanajstletnikom, oba nenašemljena. Povprašal me je, zakaj se nisem našemila. Sam mi je odgovoril, da se ima rad takšnega, kot je in da šemljenja nima rad.

Le kaj se skriva za temi mladimi besedami? Sram, strah, nesigurnost? Ali pa zadovoljnost, zrelost, celo modrost?

Meni so pri pustu najbolj všeč – krofi. Pa dober tek!