Pojem v dežju

 Aprila res ni primerno tožiti nad vremenom, saj je pregovorno muhasto. Toda letošnje vreme prav kliče po komentarjih. Je zelo hvaležna tema kramljanja, saj ima vsak o njej kaj povedati (da je dežja preveč in predvsem sonca premalo) in vsi smo si v tej temi enotni. Dež nas povezuje.

Dve knjigi sta mi prišli v misli ob letošnjem vremenu. Naj googlam, kolikor hočem, vsi modrujejo o magičnem realizmu, simbolizmu Latinske Amerike …, nihče pa ne omeni, da je v romanu Gabriela Garcíe Márqueza Sto let samote neprestano – deževalo. Ne spominjam se prav dosti svojega branja izpred nekaj let, toda mahu, plesni zaradi dolgotrajne moče v tej knjigi se prav dobro spomnim. In čudovitega zvena tujejezičnih imen književnih oseb.

In druga?

Slovenski vremenski pregovori in reki, kjer je zbrano slovensko ljudsko bogastvo, ki se kaže tako v sporočilih kot v besedju o vremenu.

Nekaj cvetk iz malega travna:

April deževen, kmet ne bo reven.

Dež v aprilu je res božji dar iz nebes.

Toda!

Če v dežju drevo cvete, nikdar sadja ne daje.

Dež v aprilu je res božji dar iz nebes, če pa je preveč dežja, kmet nad slabo letino godrnja.

In še nič nismo rekli o (snežno-deževnem) marcu – pregovorno sušcu!  :)