Hlačniki

Naj bo konec aprila namenjen tistim, ki nosijo hlače. Samo hlače. Na njihovo žalost, če vprašate mene, saj je malo kaj tako prijetno kot krilo v poletni vročini. 

Da ne zaidemo s teme.

Naj režejo, zabijajo, kosíjo, kuhajo, berejo časopis … – vsega se lotijo z enako zbranostjo in natančnostjo. Navadno ne zmorejo delati dveh opravil hkrati, kamor sodi tudi odgovarjanje na najpreprostejša vprašanja. Delajo precej počasneje, kot bi želela okolica, predvsem pa v svojem tempu, brez odstopanja. Nikoli niso nervozni (najbrž prav zaradi prej omenjenega), nikoli prestrašeni.

Zapomnijo si vsako vrsto avtomobila, vedo tudi, kateri sosed, sodelavec, sokrajan … vozi katerega. Precej natančno znajo oceniti celo letnik.

Ne vedo pa – po nekaj mesecih ali nekaj letih – kje v kuhinji stoji kakšna reč. Če slučajno pospravijo kak kos posodja, ga v najboljšem primeru najdemo še isti dan. Ne vedo, kje puščajo telefon, ključe itd. itd. – vse torej, kar je manjše od – avtomobila. Njihova cuisine je precej preprosta, saj preprostost zagovarjajo in – živijo.

Še bi lahko naštevali. In bili malo cinični in malo dobrohotni. Dejstvo je klišejsko: z njimi je (včasih) težko, brez njih se (včasih) ne da. Najlepše v dvoje je, ko vemo, da smo med seboj različni, in da je ravno zaradi tega v dvoje najlepše.

Samo za njih: