Ne gre mimo Doline rož

Že nekaj mesecev imamo zeleno zimo. Menda naj bi zelena barva sproščala in spočila naše oči (od tod zelene šolske table, na primer), toda mene predvsem vabi ven, na vrt, v gozd, na travnik, kjer skoraj praviloma nekaj počnem (precej zdravega in koristnega), a popolnega miru ne dosežem, ker ne – mirujem. Popolnoma pomirjujoče name deluje belina, in sicer belina s snegom prekrite pokrajine, ki uduši tudi zvoke, in je precej samozadostna.

Kljub temu da letos svojih pogledov ne pasem po belih prostranostih zime, jih v tem letnem času, bogatem s temo in prikrajšanem za svetlobo dneva,  vseeno usmerjam v beline – papirne beline knjig.

Namesto preštevanja korakov v snežnih gazeh tako sledim črnim črkam na belem papirju, včasih mirno, drugič obotavljajoče, tretjič hlastno in neučakano.

Če še niste postali sledilci domačega detektiva Tarasa Birse – četudi po televiziji, priporočam pa knjige – predlagam, da poskusite.

Za polnokrvno bralno doživetje so sedaj na tržišču že tri knjige: Jezero, Leninov park in Dolina rož. Prebrala vse tri in priporočam vse tri. In kot sem prebrala nekje (obžalujem, da ne vem več, kje in čigave besede bom zdaj navedla), je zadnja celo presegla prejšnji dve. Mogoče zato, ker je ohranila napetost, radovednost, vnesla zanimivo tematiko, mogoče, ker sledimo razvoju glavnega knjižnega junaka, mogoče pa celo zato, ker nam je le-ta malo že zlezel pod kožo.

Taras Birsa je postal del slovenske literarne krajine, njegove zgodbe pa del nas, bralcev.